Indija – storitve, Kitajska – proizvodnja, Slovenija – ?

Pred dnevi sem prebiral številko BusnessWeek-a, v kateri je bilo obdelanih več različnih vidikov na gospodarstvi Kitajske in Indije. Indija je (z vidika mednarodnega igralca) zaradi slabe infrastrukture omejena predvsem na prodajo storitev, ki vedno bolj temeljijo na razvoju (outsourcing R&D oddelkov) in finančni analitiki (ja, na Wall Streetu bodo ostali le še ''disižnmejkerji''), medtem ko je (trenutno) glavni atribut Kitajske (kot svetovnega igralca) velikoserijska proizvodnja. Okej, se pravi Kitajska mora malce več vlagati v t.i. razvojne centre, Indija pa se mora lotiti obsežne gradnje infrastrukture. Seveda bi tu lahko na dolgo in široko nategoval o značilnostih obeh, vendar je vse že napisano na spletnih straneh BusinessWeek-a. Kar boste zamanj iskali tam je vprašanje: kakšne so pa prednosti Slovenije? Po kratki možganski nevihti sem prišel do naslednjih ugotovitev: lepa narava, najboljši učitelji smučanja na Svetu (Demo team :-), Cviček (in najbrž še kakšno vino) in to je to. Na podlagi tega se gremo lahko edinole turizem – kot npr. Avstrija, kar je v bistvu prav dobra strategija. Prehrambena industrija vpelje imidž EKO v najširši možni nabor proizvodov, prepovemo ves tranzit čez Slovenijo in ponudimo oprtne vlake (zmanjšamo onesnaženje in še SŽ mastno služijo), nujno zgradimo mega igralniški center v Gorici, postavimo športne centre za aktivno preživljanje počitnic itd. Vem, vse skupaj sploh ni tako enostavno, saj če bi bilo bi to že sigurno naredili. Moj k***c! Če bi Einstein tako razmišljal, še danes ne bi imel atomske bombe – OK, slab primer… Hočem reči, da je ''Kdor visoko leta, nizko pade'' eden najboljših uničevalcev podjetniške ustvarjalnosti Slovencev.

P.s.: Turizem bi lahko dopolnili s ponudbo davčne oaze, ali bolje rečeno finančnega centra za centralno in vzhodno Evropo. Žal smo tudi tu daleč za severnimi sosedi, predvsem pa prepozni…