Špageti s špinačo in kozjim sirom

Ker sem imel v službi "gužvo" (ja spet sem neki zabluzil in posledično cel dan reševal svojo rit, ki bi morala biti že par dni lepo v zavita v nežne bombažne pleničke, ma spet sem zabluzil...), nisem čez dan praktično ničesar pojedel. Ko pa sem prišel domov, sem bil pa še preveč pod vplivom celodnevnega (pisarniškega) adrenalina, ki ni žal niti pol kurca toliko vreden kot smučarski ali pa kolesarski ali pa kak podoben športni adrenalin, da bi jedel. Tako sem lahko v miru premislil, kaj bom jedel za kosilo. Ker je na drugi strani moja lepša polovica že jedla kosilo, sem lahko celo izbiral med jedmi, ki jih drugače ni na jedilniku. Takoj mi je na misel prišla kuharska knjiga, ki sem jo prebiral čez vikend. Mimogrede: v njej so v glavnem zapovedi česa ne smeš jest, je pa tudi nekaj receptov, ki so se mi zdeli tako "na uč" vredni poizkusa. Izbral sem Špagete s špinačo in kozjim sirom. Na hitro sem poskeniral recept - zavoljo sestavin in skočil po le-te. Seveda sem stvar naredil malce po svoje - beri: dodal čebulo in česen, pa mal pršuta, po receptu pa še kozji sir, kislo smetano, pražene pinjole in malce muškatnega oreška. In seveda parmezan oz. Grana padano. Kot solato sem si postregel rdečo peso z bučnim oljem. Odlično! Celo moja ne ravno ljubiteljica sirnatih-čebulnih-česnastih testenin je malo probala, pa še probala, pa še mal probala, ker je itak že jedla in ne bo velik', pa še čist miceno mal probala, dokler nisem vstal in ji prinesel krožnik in sebi vilice, ki mi jih je v tem času brezkompromisno sunila. Potem pa:
"PIZDA!"
"Kaj pa je?"
"Ma, špinačo sem pozabil!"