Kalifornija - poročanje

Konec septembra in začetek oktobra sva z boljšo, lepšo in seveda pametnejšo polovico potovala po Kaliforniji (in malenkost tudi po okoliških državah). Že pred odhodom sem se odločil, da si bom dnevnik beležil v video zapisu.

Dob'r ampak zakaj se zezat z nekim snemanjem?

Ker je fino imet zapis iz časov uživancije.
Ker je to (vsaj zame) najbolj simpl varianta dnevnika.
Ker je nov hobi (snemanje & montaža) dober izgovor za nakup Maca.
In najpomembneje: ker sem si že nekaj časa želel kaj posnet, pa nisem vedel točno kaj.

Na začetku sem si (seveda) želel zastaviti koncept. Po kratkem razmisleku sem si rekel, kurz pa koncept. Po malce daljšem pa, koncept bo učenje. Testiranje. Kaj vžge in kaj enostavno ne gre skozi. No, pa sprotno objavljanje. Ne velja zvečer reči, da danes pa ni bilo ničesar pametnega. Jebeš to. Vsak dan je treba nekaj objavit. OK, priznam to sem si rekel tudi zato, da sem lažje odprl denarnico v iStoru (ja, takoj prvi dan), saj je iMovie baje res zakon. Pa tudi zato, ker bi doma itaq pogruntal, da so videi na koncu povsem drugačni od tistih na začetku in da sploh ne grejo skupaj. Ja, malo v smislu: vsi s(m)o kreativni (beri polni idej), razlika je v izvajalcih idej.

Pa si na nekaj primerih oglejmo, kako sem se učil:



Na začetku nič posebnega, pojasnilo za kaj gre in to je to. Pa saj kaj več tudi ni bilo treba. Ni šlo iz prve, parkrat so me zmotile predolge pavze, enkrat pa nad bodočo zvezdo navdušena stevardesa.

Tud nadaljevanje je bilo bolj ali manj tipa: “Danes sva tu in tu, delava to in to, potem pa greva še to in to.” Dolgočasno, ja. Na poti v Las Vegas sva sicer želela posnet en skeč kar med vožnjo, ampak sem vmes nekaj popizdil in zjebal ozračje (in smo se spet nekaj naučili:-). No, pa tudi ni ne vem kako varno vozit, režirat in igrat (hkrati).



Naučil sem se tudi, da je treba gledat v aparat, posebej če želiš, da se te sliši na posnetku. Posnetek sem rešil z napisi in glasbo v ozadju.



V Zionu sem posnel goro materiala, ampak brez koncepta oz. za zmontirat kako hodiva na glasbeno podlago. Narava je res fakin amejzing, posledčno se je tudi ideja zdela ok. Pa ni tako zelo, ker več ko imaš materiala in manj ko veš kako naj bi izgledalo, težje je montirat. In tako ves ta Zion material še vedno čaka.



Sledila je prva montaža. V večerno poročilo sem dodal (samo sliko) iz dnevnih doživetij ter dodal drugi glas v obliki napisa (ki me kao kritizira). Reševal sem seveda svoje nerodnosti. Drugi glas je bil (sedaj ko gledam nazaj) malce preveč aktiven - težko je gledat brez prekinjanja. Rekel bi velik korak naprej, tako pri oblikovanju zasnove, kot pri uporabi iMovie-ja.



V poročilo iz Doline smrti sem že dodal foro, žal pa ne najbolje izvedeno. Naučil sem se, da je kdaj pač treba zadevo ponovit, tudi če drugi čakajo (na slikanje pri tabli).



Sledil je najbolj gledan video – Yosemite. Dejansko naju je bilo malo strah oz. vedel sem, da sem neprepričljiv ko pravim, ma kakšni medvedi. Pa kreditna me je tudi fino mučila. In me je prešinilo. Dobesedno iz nikjer. In sva umirala od smeha. Vmes tudi presrano gledala v temo, kaj neki je sprožilo zadnji šum. In spet umirala od smeha. Ampak na koncu le posnela. Tekst sva praktično izpilila brez kulija, jaz pa skoraj nisem imel težav s pomnenjem. Ja, strah dela čudeže. Pa še nekaj smo se naučili: posnet in zmontirat je prvi korak, drugi pa je distribucija. Objava na Vesti je imela občuten vpliv na število ogledov. Ja, to nama je zelo pasalo. Snemava, da bi ljudje gledal (no, to ne velja za vse kar snemava :-P).



Pri sekvojah sem v zadnjem trenutku dobil idejo, kako bi lahko zadeva izgledala, ampak sem bil povsem zadovoljen. Se mi zdi, da sem se na nek način skušal vživet v nekega voditelja. Uporabno (to igranje lika).



Obisk pri Schwartziju je bil bolj ali manj spet sestavljen v zadnjem trenutku, rešilo pa ga je to, da sva res lahko prišla v predprostor njegove pisarne. Vedarle gre za guvernerja Kalifornije. Še bolj naju (ok, me) je pa namešalo dejstvo, da bi res lahko govorila z njim, če bi le bila kako uro prej tam.

Na tej točki lahko rečemo, da se je osebno dnevniški format spremenil v format za širšo publiko oz. bolje rečeno - sva se tega zavedala. In je sledila kriza. Nervoza. Poleg tega sva bila obremenjena s San Franciscom – to pa to pa to pa to... morava še pogledat... In je bilo vse bolj tako – tako.



Na Alcatrazu sem kmalu dojel, da ima velik potencial. Izgleda hudo, rangerji razlagajo dobre zgodbe. Ni vrag, da ne bo kake dobre priložnosti za snemanje. In z rezultatom sem bil tudi zadovoljen. Je pa postalo jasno, da je zvok lahko cela jeba – posebej zunaj in ko piha. Pa pripovedovanja morajo biti kratka. Ni časa za dolg zaplet. To pa zahteva blokec.



Presenetljivo dober odziv je bil na posnetek spimpanega Tomosovega Avtomatika. Posnetek je bil v resnici totalna tema (vključno s pripovedovalcem), je bila pa snov jako zanimiva. Treba je imeti odprte oči.



Pri Castru enostavno nisem kompliciral. Tako odkrit gejizem je enostavno dovolj. Je pa res, da sem se prvič toliko ukvarjal s fotografijo (saj se temu tako reče?). Zastavo (na začetku videa) sem snemal kar nekaj časa.



To je to! je bil zelo oseben, z ameriško odprtostjo navdahnjen trenuten izraz sreče. Tudi to je učenje, da sprejmeš lastnost, ki te navduši (fak, postajam globok:-).



Pri specialcih sem že postal bolj trmast. Nekaj se bom spomnil, nekaj more ratat. In sem res nekaj spacal. Bolj kot ne na silo, ampak je.



Ozadje vseh teh kart za snemanje je kar zapleteno. Ker pa niti na ogledih studiev niti na snemanjih oddaj ne dovoljujejo fotičev, je bilo potrebno narediti zgodbo okoli prihoda in odhoda. In je kar ratala – vendar šele z napisi. Z njimi so se malo spremenili konteksti, nastala je zgodba. Pa še fanci izgleda. Sploh ob novem fotiču s HD snemalnikom. Zvok – še vedno jeba.



Idejo za pravo mesto in pravi čas sem prinesel že od doma. Ne vem pa kdaj sem se odločil, da jo posnamem v centru. Pomoje tudi enkrat kmalu na začetku. Film mi je ratal. Ni bil posnet v prvo. Svoje doda tudi lepa slika (zelo zadovoljen z aparatom). Mogoče bi lahko bolj naštudiral, kaj vse bom počel. Po drugi strani pa ravno to doda svoje k sporočilu (zgodbi). Interpretacije seveda ne bom delal.



Tudi Warran Buffet eksperiment ni nastal na letališču – tam je bil le posnet. To je v bistvu dokončan skeč iz poti proti Las Vegasu (omenjen nekje bolj na začetku tega teksta). Slika in kader sta bolj tako tako. Treba se bo malce bolj poglobiti v svetlobo pa take fore, je pa res da je bila to edina frej miza v prostoru (in ni bil majhen prostor). Kar se pa tiče štosa, meni je da shit, najbrž tudi zato ker... Ma ne, klinc - če prej nisem interpretiral, tudi sedaj ne bom.

Ritna črta:
Ni napak, so le povratne informacije.
Z malo opreme se da veliko narediti.
MacBook Pro (z iMoviem) je vštet v to “malo” opreme.
Da ti mora biti kdaj nerodno, ali pa vsaj tvojim sopotnikom, če hočeš kako dobro foro.
Da je lažje montirat (in snemat), če veš kaj hočeš.
Da se pa da, tudi če ne veš (kaj hočeš).
Zvok je res, ampak res pomemben.
DA IMAM NOV HOBI!

P.S.
Kompletno listo videov si lahko ogledate tule:
http://www.youtube.com/view_play_list?p=9D92521C7094DB0F