Etično vlaganje

V zadnji številki BusinessWeeka je bil med drugim tudi članek o preoblikovanje enih največjih, če ne največjih pa nedvomno najbolj zloglasnih Private Equity podjetij - The Carlyle Group. Za tiste, ki jih ne poznajo: v času ko so ZDA bile napadene in kasneje posledično napadle Afganistan in Irak so bili skladi, ki jih upravljajo lastniki večjega dela ameriške orožarske industrije, na njihovi plačilni listi pa so bili očka Gregorja Grma, Đon Mejđr, najbolj znani vlagatelji pa Savdska kraljeva družina. Michael Moore jih je bolj kot ne direktno obtoževal lobiranja za vojno, nekateri pa tudi kot scenariste napada na dvojčka. Kakorkoli že druščina treh ustanoviteljev naj bi imela izreden vpliv v Washingtonu.

Članek sem prebral mislim da v petek in mi še danes ne da miru. Razmišljam namreč o tem, kako se počuti človek oz. druščina miljarderjev, ki imajo možnost začeti vojno in zavoljo dobička to tudi izkoristijo. Problem je namreč v tem, da sem se še ne dolgo tega glasno čudil (mislim da) Norvežanom, ki so se bunili, ker njihov sicer sila uspešno upravljan pokojninski sklad vlaga tudi v orožarsko industrijo. Mislil sem si, kaj se pizdi raja nehvaležna. In sem se na ta račun tudi s parimi sporekel. Samo nisem imel prav. Če nihče ne bi kupoval delnic tovrstnih podjetij, bi bile cene nizke, investitorji nezadovoljni. Obseg bi se nedvomno zmanjšal. In nekdo mora začeti...

Tole je ta druščina:


Da se razumemo: sem za dobiček, samo ne na račun vojne.